Šahovsko društvo kočevje

60 let šahovskega društva Kočevje (leto 2010)

07 Dec

60 let šahovskega društva Kočevje (leto 2010)

60 let ŠD Kočevje

Šestdeset-letno delovanje katerega koli društva je vredno vse pozornosti in spoštovanja. Še posebej to velja za Šahovsko društvo Kočevje, ki se je desetletja po vojni borilo za svoj obstoj in napredek v precej obrobnem in razvojno omejenem kraju.

Korenine segajo v leto 1950

Kmalu po vojni, ko so ljudje razmišljali, kako obstati in osmisliti precej zbegano življenje, so se nekateri posamezniki reševali »po šahovsko«: potrebno je bilo kombinirati, vztrajati, biti dosleden, iznajdljiv, odgovoren, uporabljati logiko, strategijo in psihologijo – kot pri šahu. Predvsem pa je bilo potrebno vsa dejanja analizirati in odkriti storjene napake. Taka in podobna (tudi razvedrilna) razmišljanja so privedla posameznike, da so leta 1950 ustanovili šahovsko društvo. Prvi predsednik, šahovski sodnik, mentor in gonilna sila v društvu je bil uslužbenec kočevskega sodišča Ferdo Paradiž. Dokumentov o delovanju društva v tistem času, žal, ni. Je pa prav, da spoznamo vsaj takratne šahiste, ki jih v času graditve porušene domovine ni bilo malo. Seznam prvih povojnih organiziranih šahistov je urejen po abecednem redu: Adamič Tone, Dragoš Viktor, Glad Ivan, Jarc Milan, Jurkovič Tone, Kalabota Ivo, Kapš Ivan, Klarič Miha, Kozina Jože, Lisac Matija, Lunder Franc, Mestek Franc, Mohar Karol, Mohar Rudolf, Poljanšek Stane, Šafar Rudolf, Škof Mirko st., Štimec Boris, Vodičar Jože, Vovk Peter in Žagar Drago. Po pričevanju nekaterih je bilo takrat v Šalki vasi in na Rudniku tudi nekaj dobrih šahistov, ki so delovali samostojno v okviru Društva Rudar. Poleg klubskih tekmovanj so organizirali tudi dve simultanki z Vasjem Pircem in Svetozarjem Gligorićem.

Ob koncu 50. in v začetku 60. let se je začel prebujati šah tudi v obeh osnovnih šolah. V Bračičevi šoli je delal z mladimi Hočevar (?), v Šeškovi pa Žagar Lojze. Organizirali so občinska in regijska tekmovanja in dosegali delne uspehe. Bolj pomembna jim je bila množičnost.

Prihod mladih

Leto 1963 pa je bilo za kočevski šah prelomno. Najprej so z načrtnim šahovskim delom začeli v obeh takratnih osnovnih šolah (v Osnovni šoli Jožeta Šeška in Osnovni šoli Mirka Bračiča); kmalu za tem pa se je v Kočevju zbrala še skupina nadarjenih mladincev, ki so se priključili sistematičnemu delu v že ustanovljenemu in delujočemu Šahovskemu društvu Kočevje.

V Osnovni šoli Jožeta Šeška se je v šolskem letu 1963-64 v šahovski krožek prijavilo okrog 20 učencev. Po enoletnem delu so se v tekmovalno ekipo uvrstili naslednji učenci: Maks Vovk, Teodor Dobrič, Stanko Podkoritnik, Bojan Levstek, Venčeslav Oberstar in Ivan Čampelj. Mlada ekipa je že naslednje leto na republiškem prvenstvu dosegla prvo mesto in od takrat naprej so kočevski pionirji v vseh kategorijah dosegali najboljša mesta v Sloveniji polnih 15 let. Tudi mladinci so od leta 1966 naprej dosegali zavidljive uspehe. Med njimi so bili najbolj aktivni: Rudi Osterman, Štefan Cimer, Franc Gornik, Janez Zupanc, Zdravko Janež, Rudi Karničnik, Lojze Obranovič, pozneje sta se priključila še Slobodan Ivić in Tone Praznik. Med starostniki sta bila vrsto let še vedno aktivna Karol Mohar in Franci Mestek.

Društvo in šola – z roko v roki

V skupni organizaciji (društvo in šola) je bilo opravljenih več različnih tekmovanj. Za pionirje: prvenstvo šole, medrazredna tekmovanja, tekmovanja med turnusi, mesečna tekmovanja, kategorniški turnirji, praznična tekmovanja (novoletna, prvomajska, za občinski praznik, za Dan Republike, za praznik JLA), občinska, medobčinska in republiška tekmovanja, priložnostna tekmovanja, organizirali več dvobojev, trobojev in drugih ekipnih in posamičnih tekmovanj, masovna tekmovanja z dvajset, petdeset in sto udeleženci, tekmovanja v Toni-šahu (za štiri tekmovalce hkrati), šah na slepo, tekmovanja v reševanju šahovskih problemov, šahovski seminar v Selcah (strokovni vodja Samo Žilevski), sedem šahovskih musicalov in dva odmevna »Turnirja prijateljstva« – prvi medrepubliški in drugi mednarodni na katerem so sodelovali pionirski državni prvaki iz štirih evropskih držav, prvaki štirih jugoslovanskih republik in štirje mladi šahisti iz Kočevja.

V šolskem krožku in šahovskem društvu je skupaj sodelovalo okrog 220 pionirjev–šahistov, od teh je bilo okrog 80 kategornikov. (Dokumentacija je v celoti ohranjena od spomladi 1964 do julija 1975, do leta 2000 pa le delno.)

Za mladince in člane: priložnostni in mesečni turnirji, praznični turnirji (predvsem novoletni, prvomajski in za občinski praznik), vsakoletno prvenstvo Kočevja (posebej za moške in ženske), sindikalna tekmovanja, tradicionalni dvoboji med politiki in direktorji, tekmovanja mladinskih aktivov, spominska turnirja (Ferda Paradiža in Alojza Obranoviča),  mladinsko prvenstvo Slovenije in večkratna prvenstva Dolenjske. Lepo obiskana in družabna srečanja so vsakoletni šahovski turnirji dvojic, odigrani v Štalcerjih in pozneje v Kočevju.

Vidnejši uspehi pionirjev

Tekmovanja posameznikov. V obdobju 1964-67 so na regijskih in republiških tekmovanjih kočevski pionirji (starejši in mlajši) dosegali najboljša mesta. Na prvenstvu Slovenije v konkurenci starejših pionirjev leta 1968 je Stanko Podkoritnik dosegel 1. mesto, Ljubo Trobentar pa 3.; na prvenstvu Dolenjske leta 1969 sta si med st. pionirji razdelila prvo in drugo mesto Mirko Čuk in Dušan Blatnik, med st. pionirkami pa sta bili najboljši Tatjana Šega in Nada Gornik, Tatjana Šega pa je bila na republiškem prvenstvu druga. Na prvenstvu Dolenjske leta 1970 je bil med st. pionirji najboljši Bojan Mohar, med st. pionirkami pa je delila prvo mesto Tatjana Šega. Leta 1971 je na dolenjskem prvenstvu med ml. pionirji zmagal Toni Malnar, med ml. pionirkami pa je bila Renata Dragoš druga. Toni Malnar je zmagal tudi na republiškem prvenstvu v Ljubljani. Na dolenjskem prvenstvu leta 1972 je bila med st. in ml. pionirji prava invazija kočevskih šahistov; st. pionirji: prvi Dušan Obranovič, drugi Lojze Kovač, tretji Marko Ofak, peti Mitja Dulmin, šesti Mirko Škof, med ml. pionirji pa prvi Branko Kirasič, drugi Samo Žilevski in tretji Toni Malnar. Ofenziva se je nadaljevala tudi leta 1973: v konkurenci st. pionirjev je bil prvi Mitja Dulmin, drugi Marko Ofak, tretji Lojze Kovač in četrti Mirko Škof; med ml. pionirji pa prvi Samo Žilevski, drugi Branko Kirasič, tretji Srečko Terbuc; na republiškem prvenstvu je bil med st. pionirji Lojze Kovač drugi, med ml. pionirji Samo Žilevski drugi in Branko Kirasič tretji. Na prvenstvu Dolenjske leta 1974 so bili v skupini st. pionirjev podobni rezultati: prvo mesto Samo Žilevski, drugo Srečko Terbuc, tretje Marko Ofak, četrto Lojze Kovač, in peto Branko Kirasič. Na mladinskem prvenstvu Dolenjske leta 1975 so kočevski pionirji dosegli naslednje rezultate: drugo mesto Terbuc Srečko, tretje Branko Kirasič, četrto Samo Žilevski in šesto Toni Malnar. Na prvenstvu Slovenije za leto 1975 je bil med st. pionirji zmagovalec Branko Kirasič.

Ekipna tekmovanja: leta 1964 ml. pionirji 1. mesto (Teodor Dobrič, Stanko Podkoritnik, Bojan Levstik, Venčeslav Oberstar); leta 1965 st. pionirji 1. mesto (Janez Čampelj, Maks Vovk, Teodor Dobrič, Stanko Podkoritnik); leta 1966 st. pionirji 1. mesto (Maks Vovk, Rudi Karničnik, Teodor Dobrič, Stanko Podkoritnik); leta 1967 st. pionirji 1. mesto (Stanko Podkoritnik, Tone Rakovič, Ljubo Trobentar, Jože Župančič); ml. pionirke 1. mesto (Tatjana Šega, Nada Gornik, Majda Fartek, Darinka Mazalica) in ml. pionirji 2. mesto (Dušan Obranovič, Bojan Mohar, Janez Trobentar, Marko Vizjak, Mirko Škof).

Na prvenstvu Dolenjske leta 1968 so v konkurenci st. in ml. pionirjev ter ml. pionirk zmagale ekipe iz Kočevja; na prvenstvu Slovenije pa sta ekipi st. pionirjev in ml. pionirk dosegli prvo mesto, ekipa ml. pionirjev pa drugo. Na prvenstvu Dolenjske leta 1969 so pri st. in ml. pionirjih ter st. pionirkah zmagale ekipe iz Kočevja; na republiškem prvenstvu v Postojni sta ekipi iz Kočevja v konkurenci st. pionirjev in st. pionirk dosegli prvo mesto (st. pionirji: Bojan Mohar, Dušan Blatnik, Mirko Čuk, Marko Vizjak, Vinko Mlakar; st. pionirke: Nada Gornik, Tatjana Šega, Majda Fartek, Nada Gorc, Zlata Babič). Na prvenstvu Dolenjske leta 1970 je presenetljivo samo ekipa st. pionirjev dosegla prvo mesto. Ekipa iz Kočevja je bila prva tudi na republiške prvenstvu v Kočevju (Bojan Mohar, Mirko Čuk, Dušan Blatnik, Marko Vizjak, Drago Bokan). Na prvenstvu Slovenije v Domžalah leta 1971 je v skupini st. pionirjev zmagala ekipa iz Kočevja (Bojan Mohar, Dušan Blatnik, Marko Vizjak, Mitja Dulmin, Dušan Obranovič), ml. pionirji pa so dosegli drugo mesto (Peter Praznik, Dušan Jambrovič, Marko Ofak, Branko Kirasič, Mirko Škof, Bojan Fabjan). 18. oktobra 1971 je Šahovska zveza Slovenije povabila najboljšega mlajšega pionirja v Sloveniji Tonija Malnarja na simultanko z bivšim svetovnim prvakom Mihailom Botvenikom iz Sovjetske zveze. Na prvenstvu Dolenjske leta 1972 sta ekipi st. in ml. pionirjev iz Kočevja dosegli prvo mesto. Na prvenstvu Slovenije leta 1972 je bila ekipa iz Kočevja kar za deset točk in pol pred drugo uvrščenim Mariborom (Toni Malnar, Samo Žilevski, Branko Kirasič, Srečko Terbuc, Peter Praznik), st. pionirji pa so dosegli drugo mesto (Mitja Dulmin, Dušan Obranovič, Viktor Kastelic, Marko Ofak, Lojze Kovač). Tudi leta 1973 je ekipa st. pionirjev iz Kočevja na prvenstvu Slovenije dosegla prvo mesto (Mitja Dulmin, Lojze Kovač, Marko Ofak, Samo Žilevski, Srečko Terbuc, Branko Kirasič).

Na ekipnem prvenstvu Slovenije v Kranju leta 1974 je druga ekipa st. pionirjev iz Kočevja (prva je sodelovala na državnem prvenstvu v Puli) zmagala z dvanajstimi točkami naskoka pred drugo uvrščenim Hrastnikom. Na tekmovanju pionirskih mestnih reprezentanc Slovenije leta 1974 so dosegli prvo mesto (igrali na desetih ploščah). Na dolenjskem in republiškem prvenstvu leta 1975 so st. pionirji dosegli prvo mesto (Branko Kirasič, Srečko Terbuc, Samo Žilevski, Roman Gorc).

Leta 1968 je pionirska reprezentanca Slovenije premagala reprezentanco Niša 4:2. Za Slovenijo so igrali Jani Benkič (Ptuj), Stanko Podkoritnik (Kočevje), Ljubo Trobentar (Kočevje), Jože Zupančič (Kočevje), Vlado Žvižaj (Hoče) in Majda Pliberšek (Hoče).

Od leta 1982 do 1986 sta mentorstvo in skrb za šahovski napredek mladih pionirjev sprejela Stane Podkoritnik in Marko Ofak. Z intenzivnim in načrtnim delom so njuni pionirji dosegli velik uspeh. Ekipa v postavi Igor Mestek, Damir Marinč, Cveto Štimac, Borut Gričar in Rajko Grabovac je leta 1986 na prvenstvu Slovenije dosegla prvo mesto, na državnem prvenstvu v Puli pa šesto.

V obdobju 1986-92 je Osnovno šolo Kočevje zastopala ekipa mlajših in pozneje starejših pionirjev: Andrej Janša, Darko Brunec, Aljaž Filipič in Aleksej Arko. Ekipa je v tem času dosegala odlične uspehe: na republiškem prvenstvu enkrat prvo mesto, dvakrat drugo in enkrat tretje. Tudi v konkurenci posameznikov so osvajali mesta tik pod vrhom. Tekmovanja so se udeleževali tudi naslednji odlični šahisti: Franci Muhič, Mirko Cvitkovič, Igor Rančigaj, Ivan Derenda in drugi. V tem obdobju je bila uspešna tudi ekipa starejših pionirjev v postavi Jani Glad, Uroš Glad, Mark Vesel in Andrej Čiček. Na prvenstvu Slovenije v Mežici leta 1989 so osvojili tretje mesto. Najboljši šahist izmed kočevskih pionirjev v šolskem letu 1987-88 bil Jani Glad, v šolskem letu 1988-89 pa Mark Vesel. Zelo uspešna je bila tudi generacija mlajših in pozneje starejših pionirjev: Rok Andoljšek, Gregi Trdin, Simon Podkoritnik, Žiga Volf, Marko Potisek, Erik Štrumbelj, Aleš Ban … 14. junija 1998 je Rok Andoljšek igral v ekipi Dolenjske in na mednarodnem kadetskem ekipnem turnirju v Strmcu pri Zagrebu dosegel v ekipi najboljši rezultat. 10. oktobra 1998 je na turnirju Dolenjske kadetske lige v konkurenci mlajših pionirjev Rok Andoljšek dosegel prvo, Gregi Trdin pa tretje mesto.

Na prvenstvu Jugoslavije

Na ekipnem prvenstvu Jugoslavije v Poreču leta 1970 je pionirska ekipa iz Kočevja zastopala Slovenijo in zasedla četrto mesto. (Bojan Mohar, Mirko Čuk, Dušan Blatnik, Marko Vizjak, Drago Bokan). Na ekipnem pionirskem prvenstvu Jugoslavije v Puli leta 1971 je Slovenija (Kočevje) osvojila tretje mesto (Bojan Mohar, Oskar Orel, Dušan Blatnik, Marko Vizjak, Mitja Dulmin). Na ekipnem pionirskem prvenstvu Jugoslavije leta 1974 v Rovinju je Slovenija (Kočevje) osvojila tretje mesto (Marko Ofak, Samo Žilevski, Toni Malnar, Lojze Kovač, Srečko Terbuc, Branko Kirasič). Na ekipnem pionirskem prvenstvu Jugoslavije v Puli leta 1975 je Slovenija (Kočevje) osvojila četrto mesto (Branko Kirasič, Samo Žilevski, Srečko Terbuc, Mladen Tancer, Toni Malnar, Roman Gorc).

Proti Ljubljani in Sloveniji

Najbolj znamenita dvoboja sta bila med Kočevjem in Ljubljano ter Kočevjem in Slovenijo. Petsto letnico mesta Kočevje so proslavili tudi šahisti. Prvega oktobra 1971 so odigrali dvoboj z Ljubljano na petdesetih ploščah. Šahisti iz Kočevja so premagali šahiste iz desetih ljubljanskih šol z rezultatom 57:43. Povratni dvokrožni dvoboj je bil odigran 11. 12. 1971 v Ljubljani. Prvotni dogovor je bil, da vsako reprezentanco sestavlja sto igralcev. Vendar v Ljubljani niso mogli zbrati sto igralcev iz vse Slovenije, zato je bil dvoboj odigran le na 94. ploščah. Reprezentanca iz Kočevja je tokrat zmagala še z večjo razliko, in sicer 117:71.

Na mednarodnem turnirju v Češkem Brodu

Na mednarodnem turnirju v Češkem Brodu na Češkoslovaškem leta 1968 sta iz Jugoslavije sodelovala Stanko Podkoritnik iz Kočevja in Tomo Halik iz Ljubljane. Do trenutka prekinitve turnirja (zaradi vdora sovjetskih vojakov na Češkoslovaško) je Stanko Podkoritnik v svoji skupini bil na tretjem mestu za Vrabcem iz Češkoslovaške in Laszlom Hazajem iz Madžarske.

 

Po izkušnje k močnejšimi igralci

Kočevski pionirji so se redno udeleževali tudi tekmovanj  starejših in močnejših jakostnih skupin (v mladinskih in članskih konkurencah), v dolenjski regiji in na republiški ravni. Na mladinskem hitropoteznem prvenstvu slovenskih mest leta 1974 v Zagorju so izmed 21 ekip dosegli deseto mesto (Marko Ofak, Lojze Kovač, Srečko Terbuc, Branko Kirasič). Na hitropoteznem mladinskem prvenstvu Slovenije leta 1973 v Velenju so od 22 ekip dosegli enajsto mesto (Lojze Kovač, Samo Žilevski, Branko Kirasič, Marko Ofak). Na mladinskem hitropoteznem prvenstvu slovenskih mest v Zagorju leta 1974 so pionirji iz Kočevja med 21. tekmujočimi mladinskimi ekipami osvojili sedmo mesto (Marko Ofak, Lojze Kovač, Srečko Terbuc, Branko Kirsič).

Priložnostna tekmovanja

Vsakoletna tekmovanja (dvoboji in troboji) so potekala s pionirji iz Delnic in Ribnice, z ribniško garnizijo, večkratna prijateljska srečanja na dvajsetih in več ploščah s pionirji iz Zagorja, Borovnice, Komende, Novim mestom in Ljubljano. Sodelovali so tudi v članskih konkurencah na sindikalnih tekmovanjih, z vojaki iz Ribnice in Delnic, s politično šolo na Jasnici in šahisti iz pobratene Doline pri Trstu ter na drugih priložnostnih turnirjih. Zanimivi so bili nekajletni dvoboji z domsko člansko reprezentanco Slovenije. (Prvo srečanje je bilo v Kočevju na Dan mladosti leta 1972 in se je končalo z zmago kočevskih šahistov 15,5:2,5). Znana so tudi tekmovanja med mestnimi ulicami in vasi. (Rezultati zadnjega tekmovanja: 1. Šalka vas- Rudnik, 2. Kočevje A, 3. Kočevje B, 4. Mahovnik, 5. Stara Cerkev … Pionirji so se redno in masovno udeleževali vsakotedenskih hitropoteznih »četrtkovih turnirjev«, na katerih so igrali mladinci in člani društva ter ostali neorganizirani šahisti. Zmagovalec teh turnirjev s številnimi udeleženci je bil največkrat Rudi Osterman.

Ženska prvenstva Kočevja

Na prvem ženskem prvenstvu Kočevja leta 1968 je prvo mesto dosegla Tatjan Šega, drugo Darinka Mazalica, tretje Nada Gornik, četrto Andreja Dejak (12 udeleženk). Na drugem ženskem prvenstvu Kočevja leta 1969 je prvo mesto dosegla Nada Gornik, drugo Tatjana Šega, tretje Zlata Babič, četrto Majda Fartek (12 udeleženk). Na tretjem ženskem prvenstvu Kočevja leta 1971 je prvo mesto dosegla Renata Dragoš, drugo Vesna Metelko, tretje Irena Dragoš, četrto in peto mesto sta si delili Helena Sočak in Tatjana Veličkovič (16 udeleženk).

Simultanke

Leta 1970 so šahovski organizatorji povabili v Kočevje velemojstra Bruna Parmo. Pripovedoval je o svojih doživljajih, ki jih je doživel na tekmovanjih po svetu in pokazal nekaj zanimivejših partij. Potem je igral s pionirji simultanko na 50. ploščah, zvečer pa s starejšimi šahisti na 30. ploščah. Pred začetkom Vidmarjevega memoriala v Ljubljani sta 2. aprila 1973 v Kočevje prišla dva ruska velemojstra Aleksej Suetin in Jurij Razuvajev in v hotelu odigrala simultanko na 38 ploščah. Za Dan OF, 27. aprila 1973 pa je prišel v Kočevje zmagovalec Vidmarjevega memoriala madžarski velemojster Lajos Portisch. V avli osnovne šole je odigral  simultanko s člani in pionirji na 40. ploščah. Zmagala sta Bojan Mohar in Jože Primc, remizirali pa Franci Mestek, Miha Klarič, Zdravko Volf, Karol Mohar, Mirko Čuk, Slobodan Ivić, Stane Podkoritnik in Dušan Blatnik.  Leta 1974 je v kočevski osnovni šoli s kočevskimi pionirji odigral simultanko državni prvak Oskar Orel iz Zagorja. Jeseni istega leta je bi v Kočevju ponovno velemojster Bruno Parma. Odigral je simultanko s 60. šahisti, večinoma pionirji. 14. marca 1987 je z učenci osnovne šole odigral simultanko najboljši šahist šole Jani Glad in premagal vse svoje nasprotnike. 8. januarja 1988 je sledila ponovna simultanka z Brunom Parmo, 14. marca 1998 pa sta odigrala simultanko s kočevskimi pionirji Stane Podkoritnik in Toni Malnar (remizirala Simon Podkoritnik in Erik Štrumbelj).

»Turnirja prijateljstva«

Na prvem medrepubliškem »Turnirju prijateljstva« v Kočevju januarja in februarja 1974 je zmagal Petar Popović iz Novega Sada. Naslednja mesta so osvojili: 2. Predrag Nikolić (Sarajevo), 3. Nesut Gaši (Priština), 4. Ivan Telečki (Kikinda), 5. Oskar Orel (Zagorje), 6. Marko Ofak (Kočevje), 7. Arijan Stipić (Zagreb), 8. Samoil Žilevski (Kočevje), 9. Lojze Kovač (Kočevje), 10. Branko Kirasič (Kočevje), 11. Srečko Terbuc (Kočevje), 12. Toni Malnar (Kočevje).  Na drugem mednarodnem »Turnirju prijateljstva«, ki je bil odigran v novi kočevski telovadnici in je trajal od 24. januarja do 31. januarja 1976, pa so poleg šahistov iz Kočevja nastopali še prvaki posameznih jugoslovanskih republik in štirih evropskih držav. Zmagal je Predrag Nikolič iz Sarajeva pred Adrianom Negulescujem iz Romunije in Petrom Szidonom iz Budimpešte …Najboljši domačin Branko Kirasič je osvojil sedmo mesto.

Vidnejši uspehi mladincev in članov

Prve uspehe sta leta 1968 dosegla Rudi Osterman s prvim mestom na članskem prvenstvu Dolenjske in Tone Praznik s prvim mestom na mladinskem prvenstvu Slovenije. Sledilo je drugo mesto Rudija Ostermana na medrepubliškem turnirju v Novem mestu v počastitev Dneva republike in drugo mesto na članskem prvenstvu Dolenjske leta 1968. Leta 1969 je Rudi Osterman delil prvo mesto na hitropoteznem prvenstvu Slovenije za člane. Velik uspeh je bil dosežen na članskem prvenstvu Dolenjske leta 1969: Rudi Osterman in Štefan Cimer sta si delila prvo mesto, tretji je bil Franc Gornik, četrti Franc Mestek, peti Slobodan Ivić, šesti Tone Praznik. Istega leta je Rudi Osterman na republiškem prvenstvu dosegel prvo mesto in tako postal republiški prvak za leto 1969. Na hitropoteznem prvenstvu Dolenjske leta 1971 je zmagal Rudi Osterman pred Štefanom Cimrom in Tonetom Praznikom. Tudi na spominskem članskem turnirju za Dan Republike v Novem mestu leta 1971 je zmagal Rudi Osterman. Na hitropoteznem prvenstvu Dolenjske leta 1972 v Novem mestu je zmagal Franci Gornik pred Markom Pickom iz Novega mesta, preostala do devetega mesta so osvojili kočevski šahisti: Štefan Cimer, Rudi Osterman, Tone Praznik, Stane Podkoritnik, Zdravko Janež in Rudi Karničnik. Na ženskem članskem prvenstvu Slovenije v Ljubljani leta 1969 je članica ŠD Kočevje Ana Praznik premagala vse svoje nasprotnice in postala republiška prvakinja. Tudi na ženskem prvenstvu Slovenije v Dravogradu je kot edina nepremagana osvojila prvo mesto. Ekipa kočevskih mladincev je v postavi Branko Kirasič, Marko Ofak, Lojze Kovač, Mitja Dulmin in Samo Žilevski na mladinskem prvenstvu Slovenije leta 1977 osvojila prvo mesto. Na turnirju za pokal maršala Tita je članska ekipa iz Kočevja leta 1974 od 32 jugoslovanskih ekip osvojila odlično deseto mesto.

Na vsakoletnih hitropoteznih prvenstvih slovenskih mest so šahisti iz Kočevja običajno zasedali tretja, nekajkrat tudi četrta mesta. (Na tekmovanju v Kopru leta 1972 so osvojili drugo mesto.) Običajno so igrali v naslednji postavi: Rudi Osterman, Štefan Cimer, Slobodan Ivić, Franci Gornik, Tone Praznik, Franci Mestek in še Stane Podkoritnik, Zdravko Janež ter Janez Zupanc. V igri za najboljša mesta so bile naslednje mestne reprezentance: Ljubljana, Maribor, Kočevje in Domžale.

Na močnem mednarodnem hitropoteznem ekipnem turnirju »Vesela jesen 71« leta 1971 v Mariboru je ekipa iz Kočevja dosegla odlično tretje mesto, za Zagrebom in Ljubljano.

Tekmovanja sindikatov

ŠD Kočevje je kar nekaj let organiziralo tudi sindikalna prvenstva. Ohranjeni sta tabeli dveh takih tekmovanj. Leta 1968 so se sindikalne ekipe razvrstile takole: 1. Itas I., 2. Trgopromet, 3. LIK, 4. Elektro, 5. Melamin, 6. Avto Kočevje, 7. Zidar, 8. Itas II.  Leta 1972 so bili uspešni: 1. Prosveta, 2. Občina, 3. Trgopromet, 4. Kovinar, 5. KGP, 6. Avto Kočevje, 7. Inkop, 8. Snežnik, 9. LIK, 10. Kočevski tisk, 11. Itas, 12. Melamin. Znana so bila tudi prvenstva posameznih delovnih organizacij. Ohranjena je tabela šahovskega prvenstva Itasa iz leta 1971. Rezultati so naslednji: 1. Ivan Žerjav, 2. Albin Benčina, 3. Ivan Čuk, 4. Lado Intihar, 5. Marjan Oražem, 6. Marjan Blatnik, 7. Vinko Hude, 8. Alojz Poje, 9. Tone Tkalec, 10. Marjan Petrovič, 11. Marjan Adlešič, 12. Peter Kotar.

Na prvenstvu del. organizacije Mercator-Trgopromet leta 1989 je zmagal Mitja Dulmin pred Borisom Štimcem, Ivanom Gladom, Dragom Žagarjem …

(Na tem mestu prispevek Roberta Kolariča. Uspehi Špele Kolarič, Borke Frančiškovič in Karmen Mohr.)

Predsedniki Šahovskega društva Kočevje:

  1.    Ferdo Paradiž
  2.    Ive Stanič
  3.    Nace Vidrih
  4.    Franc Janež
  5.    Danilo Vučič
  6.    Stane Gabrič
  7.    Stanko Podkoritnik
  8.    Tone Malnar
  9.    Marko Ofak
  10.    Robert Kolarič

 

Drobne zanimivosti

Pobegnila na turnir

V kočevskem internatu so bile v začetku 50. let dosledno vsak dan popoldanske učne ure. Vzgojiteljica Kleindistova (imenovali smo jo prefekta) je bila pri urah izredno stroga. V času množičnih manifestacij za Trst, je sredi aprila 1952 Ferdo Paradiž organiziral hitropotezni turnir, ki je pomenil veliko priložnost za mlade šahiste iz internata.

Franci Mestek je bil kljub mladosti najboljši šahist v internatu. Na dan turnirja je med učno uro razmišljal, kako prepričati strogo vzgojiteljico, da bi mu dovolila oditi na turnir. Metem, ko je postajal vse bolj neučakan, sem mu šepnil: »Pobegni!« Odvrnil je: »Ja, ampak, če greš še ti z menoj.« In prav to se je zgodilo. Izkoristila sva trenutno odsotnost vzgojiteljice in jo mahnila v mesto. V dvorani bivšega obrata Pletilstvo Bled je bilo že vse pripravljeno. Francija je Paradiž poznal in ga je takoj po vstopu v dvorano vpisal v tabelo. Mene pa je vprašujoče gledal, da se bom predstavil. Po nekaj mučnih trenutkih sem se komaj upal spregovoriti: »Jaz sem, kar tako, prišel z njim.« Ko me je vprašal, če znam igrati šah, sem skomignil z rameni in plaho dejal: »Malo, zelo malo.« In potem je odrešujoče rekel: »Igral boš!« Obrnil se je in v tabelo napisal moj priimek.

Bledo se spominjam, da je na začetku tekmovanja nastal nekakšen spor. Nekdo je problematiziral, ali na začetku igre povleči eno ali dve potezi. Sodnik Paradiž je vstal, dvignil roko in šahisti so v trenutku utihnili. Povedal je, kaj je prav, in kaj ni prav. In v »hiši« je bil spet red. (Kratko sodnikovo pojasnilo sem, žal, pozabil.)

Zazrl sem se v velike in precej starejše šahiste in se hkrati zavedal, da najhujše šele sledi. Vse bolj sem postajal poten in zmeden. Šah mi je bil sicer všeč, toda takrat sem se ga bal. Številni starejši šahisti so se v moji glavi spreminjali v nekakšne nedosegljive in mogočne »bogove«, figure pa so vse bolj živahno in brez mojega vpliva plesale po šahovnicah. Med vsemi temi šahovskimi velikani, sem postal tako majhen in nepomemben, da bi najraje pobegnil nazaj v internat. V naslednji vrsti sem zagledal Francija, ki mi je prav v tistem trenutku veselo  namignil. Njegov namig me je nekoliko opogumil. Toda joj, prvi krog se je začel.

Nekdo je udarjal po izpraznjeni medeninasti granati in po vsakem udarcu smo morali povleči potezo. Enakomerni metrični udarci so začeli v moji glavi vse močneje bobneti in povzročati bolečine. Figure sem nekaj časa še kontroliral in premikal, potem me je vse znanje o šahu iznenada zapustilo in znašel sem se v velikanski temi. Igri nisem mogel več slediti. Na račun mojih neodigranih potez, je vlekel poteze moj nasprotnik in me v zelo kratkem času matiral. Po končanem prvem krogu je k meni pristopil Franci in me vprašal: »No, kako je šlo?« »Ne sprašuj«, sem mu odvrnil, »nima smisla, grem kar domov.« Pa mi je odgovoril: »Ne, ne, kar ostal boš; točk ne bo, bodo pa izkušnje, ki veljajo več kot točke.« Malo me je potolažil, toda v nadaljevanju ni bilo nič boljše. Kljub generalni zmedenosti, sem vendarle dobil eno točko. V drugi polovici turnirja je moj nasprotnik nekaj minut zamudil, natančen sodnik Paradiž, pa mu je brez oklevanja v tabelo napisal ničlo. In kar je bilo v tistem trenutku zame najbolj pomembno: pri mojem priimku je vpisal prvo in edino točko. In prav tej točki se moram zahvaliti, da šaha nisem obesil na klin. Ostal sem pri tej umni in plemeniti igri, vendar nikoli kot organiziran klubski tekmovalec.

Ive Stanič

Ostanek in Zadnik

Ko so takratnemu mladincu Ostermanu starejši šahisti dovolili, da je odšel z njimi na prvo tekmovanje na Blejski bajer, ga je spremljala velika trema. Pozneje se je treme otresel, saj so ga sprostila dva zanimiva dogodka. Igrali so pod milim nebom in sonce je neusmiljeno pripekalo. Ferdo Avsec iz Novega mesta je našel velik laporjev list in si ga položil na glavo. Kmalu so skorajda vsi igralci imeli na svojih glavah te naravne senčnike. Rudi se je nekaj časa te »listnate kitajčke« z zanimanjem ogledoval, potem si je še sam položil na glavo ta naravni hladilni senčnik. Še bolj nenavadno in skoraj nemogoče pa se mu je zdelo nekaj drugega. Ob koncu tekmovanja je igralo v finalni skupini 12 igralcev. Kdo je zmagal, je Rudi kmalu pozabil, ni pa pozabil, da sta si zadnji dve mesti razdelila šahista s priimki Ostanek in Zadnik. »Neverjetno«, je v poznejših letih dejal, »tak slučaj se zgodi vsakih sto let«.

Toni-šah

Spomladi leta 1973 je na eno izmed sedmih šahovsko zabavnih prireditev »Šahovski musicali« prišel tudi Toni Štimec iz Medvod in pokazal svoj nov izum šah za štiri, imenovan Toni-šah. V Kočevju se je nova igra kmalu oprijela in mnogokje je bilo videti štiri zatopljene šahiste. Po preteku enega leta pa je Šahovska zveza Slovenije uradno poklicala šahovskega organizatorja iz Kočevja, naj se nemudoma oglasi na zvezi. Organizator je odšel v Ljubljano, kjer ga je počakal sam velemojster Vasja Pirc. Po nekaj vljudnostnih besedah in gestah, je takoj položil »karte na mizo«. Dodobra je skritiziral nov šahovski izum, ki zapeljuje in zastruplja kočevsko mladino. Poudaril je, da to ni nikakršen šah, to je kvečjemu degradacija klasičnega šaha. Na koncu je še dobrohotno dodal, naj čim prej opustimo to bedarijo in naj se ukvarjamo s preizkušenim klasičnim šahom z več stoletno tradicijo. In res, kočevska mladež je po velemojstrovem opozorilu šah za štiri kmalu povsem opustila. Na zadnjem turnirju v Toni-šahu spomladi 1974 so se »Toni-šahisti« uvrstili takole: 1. Žilevski-Malnar, 2. Jambrovič-Fabjan, 3. Štrumbelj-Lovko, 4. Kovač-Kirasič, 5. Veličkovič-Meterlko, 6. Dragoš-Junc.

Igra na slepo

V času največjega razcveta šaha v Kočevju so se starejši, pa tudi mlajši kočevski šahisti preizkusili v igri na slepo. Med vožnjo v avtobusu je bilo večkrat slišati: e4-e5, Sf3… Sopotniki v avtobusu so se spogledovali in se spraševali, če je s temi otroci vse v redu. Šele pozneje so bili seznanjeni, da otroci igrajo šah na daljavo, to je na slepo. Sicer je bil med pionirji v igri na slepo najbolj uspešen Marko Ofak, izmed članov pa se je s tovrstno igro največ ukvarjal z mladimi Slobodan Ivić.

 

Santa Lucija

Hišnik v Šeškovem domu je bil Matija Glad, ki je rad in kar solidno igral šah. Vodja ŠD Kočevje pa je bil sicer dober organizator, vendar izredno slab šahist. Ko je dovoljeval čas, sta odigrala partijo ali dve. Po nekaj mesecih je bil rezultat katastrofalen: okrog 20:0 za hišnika. Pa je prišel dan priprav na »Šahovske musicale«. Med pavzo je hišnik pozval svojo »žrtev« na partijo šaha. Toda tokrat sta odigrala partijo v drugačnih okoliščinah: za hrbtom predsednika društva je stal mojstrski kandidat Slobodan Ivić in prepeval pesem Santa Lucija. No, pel je tako, da je med tekstom pesmi povedal vse ključne poteze. Organizator »Šahovskih musicalov« je tako prvič premagal svojega »strupenega« tekmeca, hišnik pa se ni mogel načuditi, kako je predsednik šahovskega društva iznenada začel tako dobro igrati šah.

V Vrnjački Banji

Predsednik društva je večkrat nagovarjal igralce, da je pri vsakem tekmovanju mogoče prištediti nekaj denarja. Dejal je celo, da je mogoče marsikatero tekmovanje izvesti brez denarja. Tej »neresni« izjavi so vsi starejši igralci ugovarjali. Ko je Šahovska zveza Jugoslavije spomladi leta 1973 razpisala turnir mladih jugoslovanskih upov v Vrnjački Banji, je predsednik ŠD Kočevje ob tej ponudbi začutil priliko, da tokrat lahko dokaže, kar je pred kratkim dejal. Nagovoril je mladega Mirka Čuka in njegove starše, da ga bo odpeljal v Srbijo brez enega samega dinarja v žepu. In to se je tudi zgodilo. 13. aprila 1973 sta odpotovala iz Kočevja in v dveh dneh pripotovala v Vrnjačko Banjo, seveda z avtostopom. (Prespala sta pri sorodnikih v Zagrebu.) Mirko je pri prihodu na turnir dobil bone za hrano, kočevski organizator pa nič. Mirko je v jedilnici nekaj dni pridno odhajal po »repete« in dodatek izročal svojemu vodji. Neki dan so »goljufijo« opazili in tovrstnega prehranjevanja ni bilo več. Ni preostalo drugega, kot oditi k direktorju turnirja in ga prositi za vsaj en obrok hrane na dan. Dogovor je bil sklenjen: za vsakodnevni bon za hrano je potrebno skrbeti za nemoten potek tekmovanja v dvorani in pisati rezultate vseh tekmovalcev v glavno tabelo. Naslednji dan je bilo dogovorjeno delo opravljeno, vendar obljubljenih bonov ni bilo. In potem se je zgodil skoraj neverjeten slučaj: prodajalka v bližnji trafiki je lačnega vodjo povabila na kosilo. Med kosilom je povedala, da je Vrnjačka Banja pobratena z Velenjem in naj vodja staršem pove, da je iz Velenja. To se je tudi zgodilo. Do konca tekmovanja je bilo hrane na pretek. Tudi proti domu sta potovala dva dni. Do Beograda sta se pripeljala ločeno, zato sta se pri mostu pred Beogradom nekaj časa mrzlično iskala. Ko sta se vendarle našla, sta se s solznimi očmi krepko objela. Spet sta prespala v Zagrebu in zvečer naslednji dan sta bila že doma v Kočevju. Pomembno je bilo dokazati sebi in predvsem drugim, da je mogoče storiti marsikaj z manj denarja, kot smo bili navajeni. Še več, naloga je bila opravljena brez enega samega dinarja.

Na nočni straži

Bilo je leta 1974. Po končanem šahovskem dvoboju med Zagorjem in Kočevjem, so se kočevski šahisti s svojim mentorjem pripeljali v Ljubljano, kjer so si najprej ogledali ruski film Serjoža (nenavadno življenje nekega šahovskega velemojstra), nato pa odšli prenočit v Dom Ivana Cankarja. Ko so se pripravili na počitek in se ulegli vsak v svojo posteljo, je mentor odšel k svojim sorodnikom.

Pa se je Lojze Kovač, sicer miren fant, a hkrati poln zanimivih idej in prebliskov, izmislil neko potegavščino. Med tem, ko je tekla beseda o dobrih in slabih potezah na šahovskem dvoboju, je Lojze z vso resnostjo opozoril soigralce, da je potrebno organizirati nočno stražo. Opozoril je vse prisotne, da so v tuji hiši, da stanujoče ljudi v domu ne poznajo in da se lahko marsikaj zgodi. Še posebej pa je poudaril, da mora biti vsak stražar samo v spodnjem perilu in bos, zato, da bo čim bolj gibljiv v slučaju zaščite svojih tovarišev.

Lojze je za prvega stražarja določil Branka Kirasiča. Branko je takoj vstal in se postavil v bližini vrat. Nekaj časa je mirno stal, potem ga je mraz prisilil najprej hoditi med posteljami, potem še telovaditi in tekati na mestu. Smeha svojih prijateljev pod odejami Branko ni opazil. Stražarsko nalogo je opravljal nadvse resno. Ko je od mraza ves otopel, ni vzdržal več. Šel je od postelje do postelje in posameznike opozarjal na menjavo straže. Toda joj, vsi so »trdno spali« in nikogar ni mogel prebuditi. Kaj storiti? Z mislijo »kar bo, bo«, je zlezel v posteljo. Najprej se je pod odejo nekoliko ogrel, potem pa trdno zaspal.

Zjutraj je Braneta prebudil prešeren smeh, pravi krohot. Ko so mu povedali, da je bil nočni dogodek le štos, se je tudi Branko začel smejati.

Doživela sva vojno

Šahovska zveza Češkoslovaške je leta 1968 organizirala mednarodni šahovski turnir kadetov, ki je bil po jakosti in številni udeležbi enakovreden evropskemu prvenstvu. Iz Jugoslavije je vabilo na turnir dobila le Šahovska zveza Slovenije, le-ta pa je na turnir določila takrat najboljša mlada slovenska šahista: mladinca Toma Halika iz Ljubljane in starejšega pionirja Staneta Podkoritnika iz Kočevja. Za vodjo so določili mene.

V prijetnem turističnem mestecu Češkem Brodu nas je pozdravil direktor turnirja gospod Pelikan. Vse udeležence turnirja so nas namestili v lične lesene hišice ob manjšem jezeru. Vsako jutro smo pešačili v en kilometer oddaljeno mestno palačo, kjer so mladi šahisti iz skorajda vse Evrope igrali turnir. Po petem kolu je Stanko v svoji skupini delil tretje mesto, potem pa se je zgodilo nekaj, ki je krepko vznemirilo ves svet.

Iz bivalnega naselja smo brezskrbno korakali proti centru mesta in se pogovarjali o odigranih šahovskih partijah. Mimo nas je šla kolona velikih tankov. Nekaj časa smo jih samo gledali in si mislili, da gre le za vojaške vaje. Nekajkrat smo jih celo pozdravili in ugotavljali, kako velike in grozne pošasti so te gore železja. Ko smo prišli v igralni prostor, smo najprej zagledali gospoda Pelikana, kako je tekal od enega do drugega, se držal za glavo in vzklikal: »Vojna, vojna. Rusi so nas napadli!« Nihče več ni mislil o šahu. Spogledovali smo se in čakali, kaj se bo zgodilo. Pelikan je vse vodje poklical na krizni sestanek. Vsi smo bili enotni: v takih razmerah turnirja ne moremo nadaljevati. Počakajmo nekaj ur; kocka bo padla takoj po kosilu. Vodja šahistov iz Vzhodne Nemčije Heinz (priimek sem pozabil) je dejal, da gre v Prago na vzhodno-nemško veleposlaništvo, kjer bo dobil bolj natančne podatke in napotke. Tudi jaz sem se odločil za odhod v Prago, ostali pa so menili, da je najbolše počakati kar v dvorani. Najprej sva s Heinzovim avtomobilom odpeljala najine šahiste k jezeru, jih namestila v eno izmed hišic in jim zabičala, da morajo v hišici ostati do najinega prihoda. Z njimi je ostal tudi domačin, eden izmed organizatorjev.

V Pragi sva najprej odšla na Vaclavski trg, kjer je bilo največ ljudi. Ko sva se dogovorila, kje in kdaj se dobiva, sva se ločila – Heinz je odšel na veleposlaništvo, jaz pa na spodnji del trga, kjer je bilo največ ruskih tankov. Tanki so večinoma mirovali. Čehi so jim žugali in vzklikali, naj gredo domov. Na vseh stavbah je bilo prilepljeno polno plakatov. Na enem je pisalo: Hitler – Kosigin, iste matere sin. Ko so češki mladinci bili le preveč agresivni in začeli v tanke metati kamnite kocke, so Rusi s posameznimi tanki zapeljali proti množici. Množica je začela bežati, kmalu za tem pa so jih začeli znova izzivati. Rusi so se s tanki vrnili na izhodiščno mesto, skakali po tankih, se rokovali in čestitali, kako so nagnali Čehe. Bili so mongolski tipi in skoraj vsi so bili škrbasti, nekateri celo brez zob. Na dan sem privlekel skriti fotoaparat in začel fotografirati. Moje početje so Rusi kmalu opazili. Eden od Rusov je začel odrivati množico in ves besen gledal naravnost proti meni. Stekel sem v nasprotno smer in zavil v ozko ulico. (Verjetno je bil to najhitrejši tek v mojem življenju.) Odprl sem velika vhodna vrata in se skril pod stopnicami. Minilo je kar nekaj časa, preden sem prišel ponovno na čistino. Rusa ni bilo nikjer. Pri nadaljnjem fotografiranju sem bil veliko bolj oprezen. Pred mestno hišo blizu astronomske ure in pred vhodom v Hradčane sem opazoval in fotografiral menjavo straže in druge praške znamenitosti, ki so bile takrat ujete in podrejene agresorjem Varšavskega pakta. Ob dogovorjenem času sva se s Hainzom našla na zgornjem delu Vaclavskega trga in se odpeljala k najinim šahistom. (Na poti mi je zaupal, da se s politiko Walterja Ulbrichta ne strinja.)

Pred kosilom je nekaj neznancev, s Pelikanovim pristankom, nagovorilo vodje šahistov, kaj mislimo o ruski agresiji. Nekateri smo se »odprli«, drugi niso želeli odgovoriti. Pa so me zaprosili, če bi za lokalni radio povedal enako, kot sem povedal njim. Pristal sem. Odpeljali so me pred neko stavbo. Ustavili smo se in nekdo mi je zavezal oči. Nekoliko sem se ustrašil, vendar poti nazaj ni bilo več. Peljali so me po stopnicah navzdol, verjetno v nek kletni prostor. Tam so me ponovno spraševali in seveda snemali. Povedal sem nekako takole: »Z agresorji se ne strinjam. Kar sem videl tu in v Pragi, je prava sramota. Ne vem, kako se je odzval Tito, vendar sem prepričan, da je tudi on to nasilje obsodil.«

Po kosilu je spregovoril Pelikan. Bil je močno prizadet in užaloščen. S solznimi očmi je s težavo povedal nekaj stavkov. Le bledo se spominjam njegovega zaključnega govora. »Turnir je po zaslugi naših »bratov« predčasno končan. Povejte vašim doma in vsej Evropi, kaj se pri nas dogaja. Povejte, kaj počno z našim narodom tisti, ki so nam še včeraj obljubljali raj in nas poljubljali na čelo in lice. Povejte, da Češka trpi in je proti »velikemu bratu« brez moči. To povejte ljudem in tako nam boste najbolj pomagali. Srečno prijatelji!«

Slovo je bilo turobno in žalostno. V restavraciji na železniški postaji smo se prisedli k starejši dami, polna zlatnine. Gledala nas je obtožujoče. Bila je prepričana, da smo iz ene agresorskih držav. Med pogovorom smo ji povedali, da smo iz Jugoslavije. V trenutku se je spremenila, naročila pijačo in jedačo ter nam celo ponudila nekaj denarja. Na državni meji z Avstrijo, so nam Čehi pobrali vse krone, ki nam jih je podarila bogata gospa v restavraciji. Na Dunaju so nas priključili k beguncem in odpeljali v veliko športno dvorano, nam potisnili v roke nekakšne vojaške postelje z dvojnim lesenim križem in platnom. Tisto noč je bilo spanja bolj malo. Naslednji dan so nam na dunajski železniški postaji povedali, da nekateri vlaki zaradi političnih razmer ne vozijo. Spet smo morali čakati. Med tem sem odšel v dunajsko TV hišo in jim ponudil posnetke iz Prage. V laboratoriju so razvili film in ugotovili, da so nekateri posnetki dovolj kvalitetni za objavo. Plačali so pošteno, celo več kot sem pričakoval. S tem denarjem sem plačal pot do Ljubljane in Kočevja.

Spet sva s Stanetom bila doma, pri svojih starših in prijateljih. In objela sta naju mir in svoboda – tista svoboda, ki sva jo zadnje dni tako pogrešala. Turnir v Češkem Brodu ni bil končan; namesto njega sva s Stanetom doživela vojno, pravo vojno. Te velike življenjske izkušnje ne bova nikoli pozabila.

Ive Stanič

 

Pedagoški šah

Med mnogimi in raznovrstnimi tekmovanji smo v društvu in šoli razmišljali tudi o pedagoškem šahu. Vse bolj smo se zavedali, da zna biti šah več kot igra, če ga le znamo pravilno izkoristiti in umestiti v pedagoški proces. Kljub množični prisotnosti tekmovalno usmerjenega šaha, kjer je edini cilj zmaga, smo že takrat vedeli, da se v njem skriva dragocen učno-vzgojni kapital v obliki elementov, ki še kako lahko pomagajo graditi in oblikovati celostno podobo v vsakem človeku.

Z našim načrtnim sedemletnim delom smo dokazali sebi in drugim, da pravilno voden pedagoški šah vsestransko koristi mlademu človeku. Z rednim šahovskim poukom v šoli smo dokazali, da na mlade deluje splošno (vzgaja prijateljstvo, disciplino in delovne navade), tekmovalno (vpliva na voljo, vztrajnost, odločnost, hrabrost, odgovornost, iznajdljivost in doslednost) in vsebinsko (zajema analizo, sintezo, abstrakcijo, percepcijo, dialektiko, kombinatoriko, strategijo, logiko in psihologijo). Med učenci-šahisti zagotovo ni razgrajačev (na začetku in ob koncu šahovske igre se rokujejo). Analitično predstavljeni elementi učijo mlade predvideti, ocenjevati položaj, izdelovati načrte, določati cilje, uriti domišljijo in spomin, misliti nekaj korakov naprej. S pedagoškim šahom rešujemo še druge življenjske probleme, predvsem kako prenašati in ocenjevati poraze, ki jih je v življenju veliko. Tu gre za pomembno vprašanje, kako porazu omiliti bolečino oziroma ga spremeniti v zadovoljivo in dragoceno izkušnjo. Čeprav je naše življenje en sam boj, ga ne smemo sprejemati zgolj tekmovalno, sprejmimo ga kot ponudbo za izboljšanje in oplemenitenje vsakega dne posebej.

Šahovsko vzgojen človek nikoli ne obupa, dvakrat premisli, preden potegne potezo, v pravem trenutku tvega in se v pravem trenutku tudi umakne; znana mu je sistematičnost, natančnost, premišljenost. Šahovske vsebine presenetljivo natančno odkrivajo povezavo med teorijo in prakso. Vse naštete vrline smo teoretično in praktično dokazali, zato jim verjamemo. Niso nam pa verjeli na zavodu za šolstvo, čeprav smo jim od strani šolskega psihologa sedem let pošiljali natančne analize in vse mogoče ugotovitve o koristnosti šaha na mladega človeka. Na zavodu nas niso le odklonili, ampak so menili, da je šah hazard. Torej nekaj, kar nima nič z ustvarjalnostjo, nič z našo psiho in značajem. V njem so samo srečna in manj srečna naključja. Človeka pretrese, ko sliši tako oceno iz ust nekoga, ki s svojim (ne)vedenjem in (ne)znanjem kroji usodo vsej slovenski mladi populaciji.

Ko danes opazujemo že odrasle, razumne in urejene posameznike, ki so šli skozi proces šahovskega osveščanja, začutimo, da smo nekaj storili, da naše delo ni bilo zaman. V mlada srca smo položili kopico (šahovskih) nasvetov, ki so se v mladih utrdila in iz njih naredila ne le poznavalce šaha, marveč resnično klene, odločne, razmišljujoče in vsestransko zgrajene ljudi. Nič čudnega, saj so v življenju iskali najboljše poteze. Natančno tako, kot pri šahu.

dec 2010 015Knjiga avtorja Iveta Staniča.